Bogastvo katoliške cerkve

Informacije o bogastvu cerkve

Neustavno financiranje

Država krši načelo ločenosti države in cerkve iz 7. člena ustave

Cerkev  trdi, da je finančna pomoč države cerkvenopravnim osebam v skladu z Ustavo RS, zakoni in ustavno presojo Zakona o verski svobodi. Iz omenjenega bi izhajalo, da je vsaka državna finančna pomoč cerkvi oz. njenim cerkvenopravnim osebam v skladu z ustavo. To ne drži. Iz točke 130 odločbe Ustavnega sodišča z dne 15.4.2010, št. U-I-92/07-23 izhaja, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena ustave, vendar to ne pomeni, da je takšno financiranje, če obstaja, samo po sebi ustavno nedopustno. Država, tako ustavno sodišče, sme zagotavljati gmotno podporo, če to ne nasprotuje načelu o ločenosti države in verskih skupnosti in sicer zlasti iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski nevtralnosti države. Ustavno sodišče torej veže državno financiranje cerkve na določne pogoje, predvsem mora biti država pri takšnem financiranju versko nevtralna.

Če država financira (gmotno pomaga) cerkvi, nikakor ni versko nevtralna!

Iz predpisov katoliške cerkve jasno izhaja, da je širjenje in obramba vere bistvena in stalna dolžnost vseh vernikov, tako laikov kot klerikov, in seveda vseh cerkvenopravnih oseb. Da je temu tako, izhaja iz Katekizma katoliške Cerkve (št. 899 in naslednji):
· »Poučevati koga z namenom, da bi ga privedli k veri, je naloga vsakega pridigarja in celo vsakega verujočega.«
· »Svojo preroško poslanstvo izvršujejo laiki tudi z evangelizacijo, to je z ‘oznanjevanjem Kristusove blagovesti s pričevanjem življenja in besede.’ …«· »Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; …«

in

Zakonika cerkvenega prava:
· »Vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje.« (kanon 211)
· »Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu.« (kanon 781)

Vsa cerkvena dejavnost je torej usmerjena v širjenje vere (evangelizacija, misijoni …). Da lahko cerkev širi vero, mora imeti sredstva. Ogromno ima svojih, nekaj jih dobi od drugod in npr. od države. Ne glede na to, od kod izvirajo sredstva, jih je cerkev dolžna nameniti za širjenje vere, saj je to, kot že navedeno, njena bistvena dolžnost.Če država financira oz. gmotno pomaga cerkvi (in njenim organizacijam), le-ta tako ali drugače uporabi državna sredstva za širjenje svoje vere. Tudi z državnimi sredstvi se torej tudi širi katoliška vera, kar pomeni, da ta sredstva niso versko nevtralna. Zato tudi država ni več versko nevtralna, saj se z njenimi sredstvi širi katoliška vera, izvršuje se torej verska dejavnost. To pa je v nasprotju z že omenjenim stališčem ustavnega sodišča, da gmotna podpora cerkvi ne sme nasprotovati verski nevtralnosti države. Država torej s svojimi sredstvi, ki jih plasira v cerkev in njene organizacije, pomaga pri širjenju vere, kar je bistvo cerkve.

To velja tudi za področje socialne države, kjer bi lahko država po mnenju ustavnega sodišča gmotno pomagala cerkvi. Namreč tudi karitas je ustanovljen za širjenje in obrambo vere in je dobrodelnost samo drugotnega pomena. Karitas s sredstvi države tako ali drugače širi katoliško vero. Enako velja tudi za področje cerkvenega izobraževanja. Tudi na tem področju cerkev preko svojih šol (osnovna šola, gimnazije, teološka fakulteta) širi katoliško vero. To dela tako preko vodstva, kot tudi preko učiteljev, pri čemer je jasno, da so vse ključne pozicije v rokah »preverjenih katolikov«, ki imajo dolžnost, da vedno in povsod širijo vero. Ali pri tem cerkveno šolstvo izvaja javne programe, sploh ni pomembno, saj morajo katoliki tudi preko teh programov širiti vero. Ali oni to počnejo ali ne, ni bistveno, bistveno je, da je to njihova dolžnost.

Da je ustavno sodišče dopustilo gmotno podporo na področju socialne države, je po našem mnenju mogoče pripisati temu, da pač ne pozna dobro cerkvenih predpisov in njenega nauka ter ni dojelo, da se tudi preko karitasa, cerkvenega šolstva … širi vera. Mogoče pa je še kakšen drug razlog, ki pa nam ni znan.

Tudi če cerkev pridobiva državna sredstva preko javnih razpisov, to ne spremeni dejstva, da bo ta denar pretežno ali v celoti uporabila za širjenje vere, vsi davkoplačevalci pa moramo pri tem nepravično, pod državno pomagati. Cerkev pa ni civilna družba, temveč specifična državno organizirana tvorba.

Več o tem v knjigi Katoliška cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji.

 


Print pagePDF pageEmail page

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*