Bogastvo katoliške cerkve

Informacije o bogastvu cerkve

Karitas

Evangelizacija preko karitasa z državno pomočjo

Evangelizacija ljudi je bistvena dolžnost katoliške cerkve, poudarja papež Benedikt XVI. Verniki katoliške cerkev so si po zakoniku cerkvenega prava dolžni prizadevati, da se božje oznanilo odrešenja vedno bolj širi med vse ljudi po vseh krajih zemlje. Ta dolžnost torej veže vernike na vseh področjih življenja, kakor tudi v vseh državah. Zato poteka evangelizacija tudi v Sloveniji in to na vseh področjih. Eno izmed teh področjih je dobrodelnost.

Katoliška cerkev je na področju dobrodelnosti ustanovila karitas, ki deluje na več ravneh (župnije, škofije, …). Ker je karitas cerkvena organizacija, je dolžna uresničevati cilje svoje cerkve. Ker je glavni cerkveni cilj evangelizacija družbe, torej obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere. Za doseganje tega cilja uporablja karitas vsa sredstva, tudi necerkvena. Za evangelizacijo karitas tako uporablja tudi sredstva, ki jih dobi iz javnih proračunov. Čeprav se ta sredstva navzven uporabljajo za pomoč ljudem, pa je bistvo tega evangelizacija. Dobrodelnost je torej samo v funkciji obrambe in širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti. Karitas je sredstvo katoliške cerkve za evangelizacijo Slovenije in pridobivanje ljudi na svojo stran. Dobrodelnost je tu drugotnega pomena.

Karitas vsako leto razdeli ljudem za več milijonov evrov pomoči. Seveda nekaj sredstev zadrži zase. Kje dobi ta sredstva? V letu 2007 so javna sredstva predstavljala okoli 40% vseh sredstev karitasa, ostalo pa so bila sredstva raznih donatorjev. Slovenska vlada je v letu 2009 Rdečemu križu Slovenije in Slovenskemu Karitasu namenila vsakemu po 500.000 evrov kot pomoč za njuno dobrodelno dejavnost. Karitas je v letu 2008 prejel tudi 2 milijona evrov za odpravo posledic neurja v juliju in avgustu. Poleg tega dobi karitas mnogo sredstev tudi iz drugih javnih virov, tako občinskih kot tudi na nivoju ministrstev. Cerkev sicer pomaga ubogim, vendar večinoma s tujimi in ne s svojimi sredstvi, čeprav ima le-teh na pretek. Mariborska nadškofija je v letu 2007 namenila karitasu 5% svojih prihodkov, v letu 2008 pa 14,5%. Ljubljanska nadškofija je v letu 2008 namenila  karitasu samo 1,4% svojih prihodkov, to je 66.000 evrov, leto poprej pa 4.46%, kar znaša 49.215 evrov. V letih 2003-2011 je karitas, tukaj so mišljenje vse organizacije karitasa, tudi zavod, ipo podatkih Supervizorja, dobil okoli 25 milijonov evrov javnih sredstev. Ti podatki povedo vse.

Dobrodelnost je zelo prefinjen način obrambe in širjenja katoliške vere v Sloveniji, v katerem na žalost sodeluje tudi slovenska država in preko nje tudi davkoplačevalci. Država ni več versko nevtralna, zaradi česar je državno financiranje karitasa neustavno. Judi, muslimani, protestanti, prakristjani, ateisti in drugi morajo financirati dejavnost organizacije, ki je do njih zelo nestrpna. Ker je katoliška cerkev neizmerno bogata organizacija, je tudi s tega vidika nerazumljivo, da revna Slovenija financira karitas. Država s financiranjem karitasa pomaga Vatikanu, torej tuji osebi, in sodeluje pri katolizaciji slovenske družbe. Čeprav je ločena od cerkve, ji pomaga pri širjenju njenega vpliva in verskega nauka. Ali zaradi nevednosti, ker ne pozna bistva katoliške cerkve, torej njenega nasilnega in izključujočega nauka, ali pa, ker je od nje odvisna? Mogoče pa je še kakšen drug razlog.

Država – hlapec cerkve? Do kdaj še? Ali je več vredno ljudstvo ali cerkev?


Print pagePDF pageEmail page

Dodaj odgovor